Rodil sem se 22. 9. 1956 v Novem mestu. Izhajam iz partizanske družine. Moj oče Alojz Kambič je bil borec Cankarjeve brigade in vojaški častnik. Ko sem končal osnovno šolo, je bila očetova želja, da bi nadaljeval šolanje v srednji vojaški šoli, pozneje na vojaški akademiji in tako postal poklicni oficir. Mama je temu nasprotovala in tudi sam tedaj še nisem kaj dosti vedel o vojaškem poklicu, zato smo se odločili za Srednjo tehnično šolo v Krškem, ki sem jo obiskoval med leti 1971-1975 in tam pri predmetu Obramba in zaščita prvič spoznal nekatere vojaške teme. Tamkajšnji profesor obrambe in zaščite Štiglic nas je navdušil s predavanji in peljal na razna tekmovanja. Tako je naša šolska ekipa zmagala na orientacijskem pohodu Od Litije do Čateža. Kot zanimivost naj dodam, da je bil v tej ekipi med drugimi sošolci tudi danes bolj znani Tone Krkovič. Takrat sem se kot mladenič prvič preizkusil na tekmovanju iz vojaških veščin.

Po končani srednji šoli je sledilo služenje vojaškega roka. Na Vojnem odseku občine Črnomelj je bil tedaj zaposlen Anton Vraničar. Med vojno sta bila z očetom skupaj v partizanih, potem pa povojna prijatelja. Verjetno je tudi to vplivalo na vsebino odprte kuverte Oddelka za ljudsko obrambo, ki me je 7. 2. 1976 leta napotila v šolo rezervnih oficirjev ŠRO Bileća, vojna pošta VP 3215. Za Slovence je bila Bileća in ta vojna pošta nekje na koncu sveta, zato z napotitvijo v vojaško šolo na začetku nisem bil navdušen. Spomnim se, da sem potoval iz Metlike preko Karlovca, Zagreba, preko Sarajeva, Čapljine do Bileće. Z zanimanjem sem opazoval lepote zasneženih pokrajin nekdanje domovine, skozi katero sem se tedaj prvič v življenju vozil. Spomnim se čakanja in presedanja v Zagrebu in Sarajevu. Ob prihodu v Čapljino sem prvič srečal nekatere poznejše gojence (pitomce) šole, ki so ravno tako potovali na služenje vojaškega roka. Na vseh postajah je bilo poslavljanje bučno, slovo od svojih najbližjih pa s solzami v očeh.

V Bilećo sem prišel naslednji dan popoldan, po skoraj štiriindvajsetih urah vožnje. V tem majhnem kamnitem hercegovskem mestecu je bila elitna vojaška šola ŠRO Bileća, ki je bila tudi v tujih vojaških krogih zelo cenjena.

V njej sta se v tistem obdobju usposabljala dva bataljona pitomcev, 1. in 2. bataljon, vsak s preko 500 pripadniki. Bataljona sta delovala v medsebojnem trimesečnim zamiku. Moja generacija je bila 51. klasa. Spomnim pa se tudi jubilejne 50. klase, v kateri je bil Azem Vllasi, in obiskov visokih predstavnikov takratnega vojaško političnega vrha  Jugoslavije. Ko je 50. klasa zaključevala šolanje, je kasarno med drugimi obiskal tudi general JLA Nikola Ljubičić.

Komandir moje čete je bil Nebojša Pavkovič, takrat kapetan 1. klase. Pozneje je napredoval vse do generala JLA. Kasneje je bil zaradi delovanja v tej vlogi pripeljan pred sodišče v  Haagu, obsojen za vojne zločine in kazen še prestaja.

ŠRO Bileća je slovela  po neverjetnem redu, disciplini, taktiki in tehniki urjenja. Med stažiranjem nisi nikoli smel reči “neču” , ta beseda je bila prekletstvo za tistega, ki jo je izrekel. Kazen je bilo čiščenje sanitarij, hodnikov, pobiranje odpadnega listja na poligonu in podobno. Če se je uprla skupina, pa “uzbuna”, “strojevi korak”, atomski napad itd.

Predavanja so bila na visokem strokovnem nivoju. Praktično izvajanje taktičnih urjenj je potekalo strogo po urniku in nadzoru nadrejenih. Po namenskih kabinetih in učilnicah so nam predavali in preverjali osvojeno znanje izbrani visoki častniki. Vsak dan je bil nova zgodba, aktivnosti so potekale od jutra do večera načrtovano. Le ob nedeljah smo v popoldanskih urah imeli nekaj prostega časa, ki smo ga izkoristili za odhod v mesto ali pa za druženje v kantini. Če smo se morebiti družili po narodnosti, je dežurni oficir že piskal na piščal in vpil “razlaz, nema grupisanja”. Vse je bilo podrejeno krepitvi bratstva in enotnosti. Slovenci (Janezi) smo sicer veljali za najboljše pitomce.

Zadnji mesec šolanja pred prekomando, smo šli na “pokretno logorovanje” v Avtovac. Spomnim se večdnevnih pohodov s polno bojno opremo in vojaško-taktičnih preigravanj napada in obrambe.

Po vrnitvi v Bilećo smo dobili čin vodnika stažista in konec septembra 1976 je sledila  prekomanda. Bileća je tako ostala le pozitiven spomin. Šola mi je dala veliko vojaško strokovnega znanja, osebno zrelost, veliko življenjskih izkušenj, samozavest, tudi nove prijatelje.

Dobre izkušnje iz te šole potrjujejo nekdanji udeleženci, ki se v državah na ozemlju nekdanje skupne države povezujejo v društva, v katerih Bilećanci ohranjajo spomin na nekdanjo šolo, v Sloveniji so Bilećanci Slovenije. Vsako leto naše društvo v juniju organizira izlet v Bilećo in takrat se nekdanji pitomci šole iz bivše Jugoslavije ponovno zberejo v šoli in se na pisti postrojijo po klasah.

Tudi sam sem kot član tega društva po 40 letih obiskal Bilećo. Mestece je skoraj nespremenjeno, dobil sem občutek, da se je tam čas ustavil. Še bolj žalostno je stanje v kasarni.  Nekdanji ponos šole ŠRO armade Jugoslavije, je sedaj v lasti vojske BiH. Večinoma zapuščene in slabo vzdrževane objekte straži nekaj vojakov. Na poligonih stojijo zapuščeni zarjaveli tanki, kamioni in orožje. Kljub temu pa kasarna bivšim pitomcem šole nudi vsako leto dobrodošlico s kosilom in prenočiščem.

V prekomando sem bil poslan na stažiranje v Sombor. Poveljstvo me je določilo za vodjo karavle v majhnem obmejnem mestecu Bajmok, na meji z Madžarsko. Poveljeval sem vodu graničarjev in skrbel za vse njihove naloge in aktivnosti. Vojaki graničarji so bili stara vojska in mi ni bilo potrebno z njimi izvajati začetnega urjenja. Izvajal sem le tekoče aktivnosti usposabljanja, vsakodnevno postrojavanje, pisanje in branje “zapovesti”, vojaško-politično usposabljanje in pošiljanje vojakov na varovanje meje. Velikokrat so se mi nenapovedano pridružili še aktivni oficirji iz centrale. Imeli smo vozilo Pinzgauer, s katerim sem vsakodnevno s šoferjem skrbel za nabavo hrane iz mesta in za druge nujne transporte. V karavli smo imeli  kuhinjo za oskrbo vojske in štirih  šolanih psov, ki so bili zvesti čuvaji meje. Sam sem bil odgovoren za kontrolo varovanja meje.  Ker je ta potekala   tudi ob prekopih in namakalnih sistemih Donava-Tisa-Donava, je bila zlasti ponoči precej nevarna za varovanje. V obmejnem pasu je bilo za civiliste strogo prepovedano območje. Velikokrat smo prijeli  ribiče in lovce, ki so ob meji lovili na črno. Predali smo jih policiji. Z domačini, ki so imeli posest ob meji, smo dobro sodelovali in jim velikokrat pomagali pri spravilu pridelka. Spomnim se, da so bili zelo prijazni in so vojake na koncu povabili na kosilo  ali večerjo. Vojake so tam zelo cenili in ob krajevnih proslavah smo bili vedno njihovi dragi gosti.

Po končanem služenju vojaškega roka sem bil leta 1977 razporejen v razširjeno sestavo OŠTO Črnomelj. Takratni mirnodobni sestavi Občinskega štaba teritorialne obrambe OŠTO Črnomelj je poveljeval Janez Dragoš, zaposlena pa sta bila še Anton Vraničar in Anton Bukovec, kasneje še Zofija Brunskole. Prostore OŠTO Črnomelj smo imeli v podstrešnih prostorih v Gradu. Razporejen sem bil na formacijsko dolžnost obveščevalnega referenta OŠTO občine Črnomelj. Spomnim se nočnih dežurstev na štabu v  času Titove bolezni leta 1980. Takrat so dežurali na vseh OŠTO po Sloveniji.

Vsako leto so sledila usposabljanja, štabne vaje in poveljniška potovanja po črnomaljski občini (vključno s sedanjo občino Semič). Udeležil sem se tudi vojaških usposabljanj po Sloveniji (npr. Pokljuka, Ig, Ljubljana) in bil napoten tudi izven Slovenije (enomesečno usposabljanje v Pančevu). Zaradi aktivne udeležbe sem hitro napredoval v čine poročnika, kapetana in kapetana 1. klase.

Za svoje delo sem sprejel pohvale in priznanja (za izredne uspehe, dosežene pri izvrševanju nalog v urjenju in vzgoji, krepitvi moralnopolitične enotnosti ter bojne pripravljenosti štabov in enot TO za Dolenjsko – Janez Bukovec in republiškega štaba TO – generalmajor Edvard Pavčič.

Moje delo v OŠTO Črnomelj je bilo očitno zelo uspešno in prepoznano,  saj sem bil leta 1986  razporejen na mesto načelnika občinskega štaba OŠTO Črnomelj. Takrat sem imel 30 let in sem bil po letih najmlajši član razširjene sestave občinskega štaba. Prav zaradi svoje mladosti sem imel kot načelnik štaba še dodatni motiv, da svoje delo opravljam čim bolj odgovorno. Mesto načelnika štaba sem opravljal vse do konca osamosvojitvene vojne.

Med osamosvojitveno vojno sem v 23. OŠTO Črnomelj med drugim obiskoval pripadnike naših enot na terenu po Beli krajini od Krmačine do Prelesja. Ko je prestopil iz JLA v naše vrste vojaški zdravnik Igor Bostič, se nam je tudi on pridružil pri obiskih. Jaz sem imel razgovore z vodji enot, zdravnik pa je poskrbel za morebitne zdravstvene težave teritorialcev. Spomnim se, kako smo se peljali mimo Sinjega vrha. Zdravnik je rekel, da ima nad cesto vikend, da pa si ne upa do njega, saj je morebiti postavljena vojaška zaseda. S šoferjem sva šla oborožena do vikenda in mu s terase pomahala. Vesel je bil, da je bilo vse v redu.

Spomnim se tudi dogodka, ko je imel neki podoficir v kasarni bolezenski napad. Iz kasarne so klicali v črnomaljski zdravstveni dom, naj mu hitro pomagajo. Kasarna je bila blokirana, zato so prosili za  dovoljenje  v naš štab. Skupaj s še enim častnikom iz štaba sva šla v spremstvu reševalcev mimo blokad do kasarne po obolelega. Dogovor je bil, da obolelega prineseta dva do vhoda kasarne, ostalih ne sme biti v bližini. To so tudi storili in bolnika so prevzeli reševalci. V ozadju je bilo slišati močno preklinjanje in izrečene so bile številne grde besede, zakaj smo jih blokirali in kaj se gremo, vse na račun nas, teritorialcev. Tudi sicer je bilo ozračje v tistih dneh zelo napeto in negotovo. Le preudarnosti na obeh straneh se lahko zahvalimo za miren razhod obeh nasprotnih strani.

Z OŠTO Črnomelj sem sicer tudi poklicno sodeloval, saj sem bil v tistem času zaposlen na Centru srednjih šol Črnomelj kot predavatelj predmeta Obramba in zaščita. Vsako leto sem s srednješolsko mladino izvajal streljanje z vojaško puško M-48 na Drežniku pri Vinici, pri tem pa so mi z orožjem in strelivom pomagali zaposleni na štabu. Tudi pri obrambnih dnevih šole, ki sem jih organiziral  vsako leto, so mi bili člani mirnodobne sestave OŠTO Črnomelj in Metlika vedno v pomoč. V času od leta 1978-1991 sem tako obrambno usposobil preko 1200 mladostnikov, ki so obiskovali srednjo tekstilno šolo v Metliki ali poklicno strojno šolo in gimnazijo v Črnomlju.

Z osamosvojitvijo Slovenije je bilo ukinjeno obrambno usposabljanje v srednjih šolah, pozneje pa še obvezno služenje vojaškega roka v državi. Ocenjujem, da je bila to napaka. Vsak državljan mora braniti svojo domovino, če to situacija zahteva. Noben narod je ni in je ne bo branil namesto nas. Branimo pa jo lahko le, če smo zavedni in vojaško strokovno usposobljeni.

Živimo v nemirnem in nepredvidljivem času. Naša južna državna meja je obdana z žico, razlike v svetu med bogatimi in revnimi se poglabljajo, zaradi podnebnih sprememb v nekaterih državah primanjkuje vode in hrane, nepredvidljivi politiki vodijo svetovne velesile. Vse to je razlog, da mora biti vsak Slovenec državotvoren in se zavedati, kako težka je bila pot do lastne države.

Naj zaključim z znano mislijo nekdanjega ameriškega predsednika: “Ne sprašuj, kaj bo zate storila domovina – vprašaj raje, kaj sam lahko storiš zanjo.” (John Fitzgerald Kennedy).

Ob  koncu mojega prispevka čestitke vsem častnikom in podčastnikom Bele krajine ob 25. obletnici delovanja društva. Hkrati pozivam vse tiste, ki trenutno niso včlanjeni v naše društvo, da se nam upoštevajoč slogan “Več nas je, močnejši smo”, pridružijo.